ALKOHOLIZEM V DRUŽINI

ALKOHOLIZEM V DRUŽINI

»Moj mož pije. Enkrat se je že zdravil zaradi alkoholizma,  a se je vrnil na staro pot. Kadar je vinjen, družina trpi zaradi njegovega agresivnega vedenja. Problem je tudi v tem, da večino svoje plače pusti v gostilni, imava pa še dva šoloobvezna otroka. Nimam moči, da bi ga postavila pred vrata in se bojim, da nas tudi v tem primeru ne bi pustil na miru.«

V družinah, kjer je oče žrtev alkohola, očetove žrtve (posebej, če je prisotno še nasilje, kar v določeni obliki vedno je – pasivna agresija) postanejo vsi družinski člani. Bolečino, s katero se ni odločil soočiti se in zanjo sprejeti odgovornosti, ampak jo “rešuje” z alkoholom in izraža z udarci in psihičnim nasiljem (zanemarjanje, poniževanje, sramotenje…). Fizična bolečina je le del bolečine, ki jo nosijo žena in otroci. Tu je še ves njegov sram, ponižanje, nesposobnost, strah in negotovost ter bes in jeza nad lastno nemočjo in izgubo kontrole nad sabo in svojimi čutenji. Ta čutenja, začinjena z globokim občutkom krivde zelo dobro in natančno občutijo ter nosijo otroci in žena, najmočneje ob koncih tedna in med prazniki.

 Življenje v taki družini je zelo nepredvidljivo, kaotično in zaznamovano s strahom: “Kakšen bo oče danes prišel domov? Kdaj? Se bo spet odvrtel stari film?” Živijo v stalni grozi in strahu pred prihodnostjo ter v upanju, da bo morda kdaj bolje.

Otroci in žena kljub in tudi zaradi negotovosti in strahu, predvsem pa občutka krivde (“Če bi bila jaz bolj pridna, pa oče morda ne bi pil..”.) poskušajo držati družino skupaj: Držijo “skrivnost” očetovega popijanja in razgrajanja v družini, se trudijo vsaj na zunaj biti zgledna in “normalna” družina. Branijo očeta oz. moža, ga zagovarjajo in opravičujejo, njim samim pa ne ostane trohice časa in energije, moči, da bi poskrbeli zase. Skrb za očeta in ohranjanje družine postane način življenja. Ravno vsa ta skrb pa očetu omogoča, da še naprej pije, saj vsak družinski član nosi odgovornost za del očetovih čutenj, zato se njemu z njimi in alkoholom ni treba soočiti.

Žena vztraja v zakonu, ker upa, da bo nekoč bolje (“Če bom storila to in to…”), ker nima kam iti, ker noče vzeti otrokom očeta… in še veliko je “vzrokov”, zakaj alkoholiku in nasilnežu ni potrebno sprejeti odgovornosti. Ne ve pa, kako so nanjo globoko v sebi jezni otroci, ker jih ne zaščiti pred vedno novimi očetovimi izpadi, četudi so jim “samo” priča. Ker je tudi mama kot otroci popolnoma nemočna in je žrtev, bodo otroci sprejeli odgovornost tudi zanjo in jo skušali zaščititi. Torej poleg očetove bolečine nosijo še mamino. Jeza, ki zaradi zanemarjenosti njihovih potreb tako s strani očeta kot tudi mame tli v njih, pa ostane neslišana, neovrednotena in neizgovorjena. Tako postane hrana za še večji občutek krivde in nezdrave odgovornosti. To bodo odnesli s seboj v svet in v svojo družino…

Alkoholik je zasvojenec, ki brez alkohola ne more preživeti, čeprav pravi, da lahko neha kadarkoli. Zakaj potem ne? Dejstvo je, da potrebuje zdravljenje, prav tako njegova družina. Dokler bodo družinski člani, predvsem njegova žena, sprejemala odgovornost zanj, z njim vztrajala in za njegovo zasvojenost morda krivila celo sebe, toliko časa bo ostal alkoholik. Te odgovornosti pa ne bo zmogla nehati sprejemati, dokler ne bo sprejela odgovornosti zase in za svoje otroke. To pomeni soočiti se ter sprejeti odgovornost za svojo zasvojenost: z nemočjo, obupom in utrujenostjo … ter poskrbeti zase, s tem pa tudi za otroke. Podpora okolice, skupin za samopomoč in terapevtska podpora pride zalo prav.