“Moja žena je zadnje mesece pogosto slabe volje in črnogleda. Kako naj vem, ali gre za potrtost ali za depresijo, in kako ji lahko pomagam, saj o tem noče govoriti? Imava dva otroka v najstniških letih in tudi v odnosu do njiju je večkrat pasivna.”
Zelo jasno ločnico med potrtostjo in depresijo je težko potegniti. Depresija se lahko pojavlja v različnih oblikah z različnimi simptomi različne intenzitete. Opredeljujejo pa jo določeni značilni pojavi. Prva in najbolj opazna so daljša in pogostejša obdobja potrtosti, žalosti, občutka krivde, brezupa, obupa, nesposobnosti, nevrednosti, brezizhodnosti… Človek je črnogled in ne zmore predvidevati pozitivnega izhoda iz določene situacije, saj se mu pozitivni izidi zdijo utopični, nemogoči. Ne vidi “lučke na koncu tunela”. Pojavljajo se lahko napadi joka ali intenzivne žalosti. Nima več želja, interesov, velikokrat opusti aktivnosti in družabnosti, ki so mu prej prinašale veselje, saj mu ga ne prinašajo več.
Depresiven človek ima lahko težave v koncentraciji, občutek, da ne more razmišljati, da lahko razmišlja le o določenih (navadno neprijetnih) stvareh. Lahko ve, da je njegovo razmišljanje “napačno”, ve, da obstaja tudi pozitivna prihodnost, a si ne more pomagati in razmišlja le negativno. Skrbi so najhujše navadno zjutraj ali ponoči. Lahko se pojavijo motnje v spanju (stalna zaspanost ali nespečnost) in hranjenju (izguba apetita ali povečan apetit, želja po sladkem…). Človek včasih niti ne ve, ali bo lahko vstal iz postelje, si umil zobe, se oblekel… Boji se, ali in kako bo zmogel preživeti dan in opraviti vse obveznosti. Lahko se pojavi stalna utrujenost, bolečine v telesu, glavoboli… Življenje samo lahko postane breme, zato veliko depresivnih razmišja o smrti in celo o samomoru.
Depresijo lahko sprožijo različni dejavniki, pri katerih je žalovanje del normalnega procesa (niso pa nujno vzrok za depresijo), vendar pa se pri depresiji proces žalovanje za preteklim načinom življenja ne konča. Lahko je to smrt bližnjega, selitev, rojstvo otroka, menjava službe, odraščanje otrok, konec napornega obdobja v življenju in vsak drug močnejši stres ali “nabiranje” stresa.
Bližnji ob človeku, ki zapada oz. je zapadel v depresijo čutimo, kot da bi ga izgubljali, saj postaja popolnoma druga oseba, kot je bil. Nima več energije, nima več želje družiti se z nami, vedno pogosteje se zapira vase, se umika v samoto… To stanje je klic na pomoč, da naš bližnji ne zmore več sam. Zaradi narave samega stanja (izčrpanost, občutek nesmisla, odsotnost želja in interesov, volje do življenja) si zelo težko pomaga sam. Zelo pomembno je, da ima depresiven človek ob sebi partnerja, prijatelja ali terapevta, ki nad njim ni obupal, verjame vanj in ga spodbuja. Čeprav se včasih bližnji počutimo že vsiljivi, ko v potrtega človeka silimo z vprašanji, ga fizično in čustveno “bezamo ven iz brloga”, je zelo pomembno, da vztrajamo.
Za depresivnega človeka je zelo pomembna rutina: da vstaja redno ob določeni uri, da redno je, da redno hodi na sprehode, v družbo, četudi mu ni do tega. Pri spodbujanju in prigovarjanju lahko naletimo na močan odpor ali celo jezo. Jeza je pri depresivnem človeku čutenje, ki je znak pozitivne spremembe, saj je prvi znak aktivnosti. Vedeti moramo, da lahko depresivnemu človeku pomagamo le tako, da ga spodbujamo, da se sooči in sprejme odgovornost za svoja težka čutenja, zaradi katerih je pasiven (pri čemer mu je jeza v veliko pomoč). Nihče ne more tega storiti namesto njega, čeprav bi rad in čeprav depresivni to lahko celo pričakuje (“Naj mi kdo pomaga!”).
Pri depresiji gre lahko za porušeno ravnotežje hormonov in nevrotransmiterjev v možganih (podobno kot pri sladkorni bolezni izločanje inzulina), takrat je potrebno zdravljenje z zdravili, ki jih predpiše psihiater. Ko se stanje stabilizira, pa je pomembno, da se človek vključi v terapevtski proces, ki pomaga osvetliti globlje vzroke in vzorce, ki so privedli v depresijo, razrešitev teh vzorcev pa lahko vodi v izboljšanje in celo ozdravitev.