Za človeka, ki je bil celo življenje samostojen in je dobro skrbel zase in za druge, predvsem za svojo družino in dom, je zelo težko sprejeti, da pride trenutek, ko mora pustiti, da tudi drugi poskrbijo zanj. Samostojnost in skrb zase pomeni sprejemanje odgovornosti in človeku (predvsem ostarelemu) daje občutek lastne vrednosti, svobode, koristnosti in potrebnosti ter končno tudi smiselnosti življenja. Pretirana samostojnost in trmasto vztrajanje na “starem” načinu življenja pomeni vztrajanje tam, kjer dejansko ne zmoreš več. To ni več odgovornost in samostojnost, ampak neodgovornost – tako do sebe kot do drugih.
Ja, želimo poskrbeti zase in za svoje stvari, a ne zmoremo več. Ker si tega ne priznamo, nas niti ne skrbi, zato pa to skrb nosi nekdo drug: navadno naši otroci. Ker nočemo prevzeti prave odgovornosti in samostojnosti – kar bi pomenilo priznati, da na določenem področju pač potrebujem pomoč – obremenjujemo svoje najbližje. Težko nam je zaradi njihovih prigovarjanj in pritiskov, trpijo pa tudi oni zaradi strahu in skrbi, kaj bo z nami, saj nas imajo radi in jim ni vseeno!
Da bi ostarel ali bolan človek sprejel novo stanje, se mora posloviti od zmožnosti, ki jih je imel in jih verjetno ne bo imel več. Koliko ljudi obžaluje, da nima več kože kot novorojenček, gibljivih sklepov kot najstnica, moči kot tridesetletnik, idej, veselja in energije kot študent in kot krivico doživlja, da nima več tako prožnega koraka kot nekoč, tako ostrih oči in tako jasnega spomina? To je stiska, ki je nočemo čutiti in se oklepamo stvari, ki so nam že ušle: star način življenja.
Od naših zmožnosti se torej poslavljamo celo življenje, hkrati pa dobivamo nove, na podlagi integracije starih izkušenj, nekaj pa se jih moramo tudi na novo naučiti. Vse to nas ohranja žive, srečne, sposobne in odgovorne, le na drug način. Kakor drevo obrežemo, da lahko pomlajeno požene nove veje, se s spuščanjem starega in sprejemanjem drugačnega, novega nekako pomladimo tudi mi, s tem pa svojim bližnjim odvzamemo kanček skrbi za našo srečo.
