Otroška jeza je čutenje, ki je za nas starše (na splošno) eno najtežje sprejemljivih čutenj. Veliko lažje nam je spopasti se z otroško žalostjo – otroka lahko potolažimo. Če je otroka strah, ga opogumimo. Če je otroka sram, ga spodbudimo. Če pa je otrok jezen… In to celo na nas…
Otroška jeza hitro zjezi tudi nas starše, ali pa se je ustrašimo. Če se otroške jeze ustrašimo, bomo naredili vse, da jo zmanjšamo ali odpravimo. Torej lahko otroku damo zahtevano, odstranimo oviro ali se mu drugače prilagodimo. Otrok se tako nauči, da lahko z jezo obvlada in zmanipulira starše – s tem pa jih izgubi: njihovo avtoriteto, ki za otroka kljub upiranju in poskusom prestavljanja meja predstavlja nujno (čustveno, psihično, duševno) varnost. Podobno se zgodi, če nas otrokova jeza jezi: odreagiramo z jezo in se tudi mi na nek način spremenimo v otroka.
Svojim čutenjem ne moremo ukazovati: ne moremo reči strahu pred jezo ali jezi, da preprosto izgine – ker ne! Kot odrasli naj bi bili sposobni soočiti se s svojim strahom, začutiti in obvladati (ne odrezati) svojo jezo in se pustiti nagovoriti od otrokove jeze, saj je ne čuti nalašč. Hkrati pa so naša čustva dejansko informacije, ki nam jih sporočata naše telo in psiha.
Torej, ko se otrok razjezi, se razjezi iz določenega razloga: česa ne more dobiti, nekaj prepovemo, nečesa ne zmore… Lahko pa je jeza izraz drugega čutenja, npr. strahu, sramu, ponižanja (če se otrok v določeni situaciji počuti ponižan, to začuti, odreagira pa z jezo). Jeza je lahko tudi izraz telesnega stanja, npr. bolečine, bolezni, utrujenosti… Pomembno je, da otrokovo jezo in frustracijo vzamemo resno! Otrok zato, ker je otrok ne čuti nič manj kot odrasli – celo bolj intenzivno, s celim telesom kot napetost, bolečino, preobremenjenost… Če otroku čutenje prepovemo čutiti oz. mu damo vedeti, da je njegova npr. jeza neupravičena, bo čutenje moral zadržati v svojem telesu, čustveno pa se bo odklopil. Čutenje pa s tem ne izgine: pojavi se v obliki odigravanja (se pretepa v šoli, lula v hlačke, se umika v depresijo, se reže…) ali (psihosomatskih) bolezni.
Za otroka je intenzivno čutenje torej naporno, posebej če s tem čutenjem ostane sam (če mora biti s tem dalj časa sam, otrok razume, kot da ga ne maramo, zavračamo, če je jezen, se mi razjezimo nazaj in uniči najin odnos, ostane sam …).
Dati se nagovoriti od otrokovega čutenja pomeni, da stopimo k otroku in začutimo oz. si predstavljamo, kaj čuti on (zakaj je jezen, kje v telesu čuti jezo ipd.). Otroku moramo povedati, da je to, kar čuti jeza (ali kakšno drugo čutenje) le čutenje in se ga kot takega ni treba bati: “Ja, jezen si! Nič hudega! Kaj te je tako razjezilo?” Če mu za njegovo čutenje na tak način damo besede (čutenje poimenujemo), se ga bo naučil poimenovati tudi on in morda mu čez nekaj časa (let) ne bo treba več “noreti”, ampak bo preprosto rekel: “Tako sem jezen, da bi kar razbijal/bi te udaril, a te ne bom!”
Torej, če otroku damo orodje obvladovanja lastnih čutenj, to so besede, se mu čutenj ne bo treba več bati, mu jih ne bo treba več odrezati, ampak se bo počutil varen čutiti ves spekter človeških čutenj in jih sporočati na sprejemljiv način.
Včasih pa tudi otroci potrebujejo nekaj minut samote, da se čutenje malo ohladi… nato pa ponovno stik. Na tak način svojemu otroku pomagamo uravnotežiti možgane in s tem omogočimo zdrav in uravnotežen razvoj.
