… kaj? Zakaj? Ali misliš, da sem tako nesposoben, da bom šel k nekemu psihologu ali psihiatru in mu razlagal osebne stvari? Lahko je dajati nasvete! Vendar kaj terapevt ve o tem, kako je živeti moje, najino, naše življenje?
… kaj? Ali sem res tako slaba mama, da ne morem »spedenat« niti sebe niti svojih otrok? Zakaj me moj otrok tako provocira? Kje naj najdem odgovore?
Ja, težko je narediti prvi korak in se odločiti za obisk psihoterapevta. To je verjetno glavni razlog, da ljudje tovrstno pomoč poiščemo šele, ko je že skoraj prepozno ali ko nimamo več drugega izhoda. Kot terapevtka se sprašujem, zakaj smo ljudje še vedno pripravljeni toliko potrpeti in trpeti! Kaj ne bi bilo enostavneje dvigniti telefon in nekega strokovnjaka povprašati, ali se npr. to, da se na moža jezim in se potem počutim sitno, vsiljivo, nadležno in zoprno, dogaja samo meni ali je to splošen in zelo »normalnen« pojav? In da me najstnikova kritična pripomba zaboli, da sem vedno znova razočaran-a, ker za svojo mamo (očeta) nikakor ne morem narediti stvari tako, da bi bilo prav?
To so le nekatere od situacij, v katerih doživljamo množico neprijetnih čutenj, ki se jih znebimo tako, da jih potlačimo, jih odženemo ali z njimi potrpimo, ker smo tako navajeni, ker je tako prav itd. Čutenja pa se nabirajo in postanemo kot stari znani »ekonom lonc«. V njem kuhamo zamero, razočaranje, jezo, bes, nemoč, strah, nevrednost in ves ostali stres, ki nam ga povzročajo sodelavci, zakonci, otroci, prodajalke, politiki… Pritisk reguliramo z raznimi bolj ali manj zdravimi sprostitvami, ki lahko prerastejo v odvisnosti (od hrane, alkohola, tv limonad, športa, dela, skrbi, spolnosti…), bolezen, depresijo, ločitev, nasilje… saj se zgodi, da lonec pod pritiskom popusti. Pokrovko odnese in škoda je lahko velika.
Morda se kdaj vprašamo: »Pa kaj mi je treba tega? Ali si ne zaslužim česa boljšega?«
Lahko se odločim še naprej trpeti, tokrat v vlogi heroja ali pa žrtve, saj sem tako končno deležna zaslužene pozornosti! Vsi me hvalijo, poslušajo, tolažijo, spodbujajo – vsi, razen tistih, ki bi me morali slišati, mi dati podporo, me razumeti in mi pomagati.
Lahko pa se odločim, da stres in neprijetna čutenja ne bodo več obvladovala mojega življenja, ampak jih bom obvladoval-a jaz (kar ne pomeni, da jih ne bom čutil-a). To zmorem narediti sama, lahko pa mi pri tem pomaga terapevt. Terapevt ni svetovalec, ki bi mi povedal, kaj naj naredim in vse bo v redu. Ni nekdo, ki bo prevzel odgovornost za moje življenje. Ni čudodelec, ki me bo odrešil moje stiske in skrbi. Je nekdo, ob katerem lahko odkrivam sebe, najdem smisel tega, kar se mi dogaja in kar čutim, znam to sprejeti ali odpraviti, če ne, pa s tem lažje in bolj polno živeti.
Terapija ni dogodek, srečanje, po katerem se vse spremeni (čeprav to ni izključeno). Je proces in ritem, kot je ritem in proces življenje samo. Zato terapije trajajo določeno obdobje, v katerem so pomembni redni obiski, saj le tako procesa ne prekinjamo. Ker je proces zelo intenziven in si je včasih dobro vzeti čas, da nove vidike, spoznanja in tehnike »prebavim« v svojem ritmu in preizkusim sam-a v svojem življenju. Če je potrebno, terapevta obiskujem bolj redko (npr. enkrat mesečno) ali pa si po določenem času ponovno privoščim še en proces, saj se življenje ne ustavi in prinaša vedno nove ali pa globlje izzive.