BITI NAJSTNIKU STARŠI ALI PRIJATELJI?

BITI NAJSTNIKU STARŠI ALI PRIJATELJI?

Ko naš otrok zakoraka v obdobje pubertete in poskušamo biti čim bolj razumevajoči in potrpežljivi, včasih zaradi ljubega miru ali strahu, ker imamo občutek, da se nam otrok odmika, tudi popustimo. Ljudje, sploh otroci, za občutek varnosti potrebujemo nekaj stalnosti. Sliši se klišejsko, a doba najstništva je doba največjih sprememb, edino, kar ostaja enako, je prav sprememba in pa – starši, ki ostajajo starši.

Vse, kar se spreminja, je navadno nepredvidljivo in zahteva prilagajanje, pa naj bo to najbolj običajna sprememba temperature, menjava službe, stanovanja… Za nas predstavlja stres, v nas vzbudi jezo, žalost, strah, negotovost… Kako je torej za najstnika zamenjati ogromen del lastnega telesa?

Hkrati gre za obdobje zelo intenzivnega razvoja možganov in s tem bistveno novega (abstraktnega) načina razmišljanja, izvirnih idej, ustvarjalnosti, čemur pa na žalost ne sledi tudi razvoj najstnikove razsodnosti. Hormoni v tem obdobju kar preplavijo telo. Vemo, da še nam odraslim, ki naj bi se hormonske spremembe že naučili “obvladovati”, le-te še vedno predstavljajo izziv. Najstnikovo telo pa se s hormonskim navalom spopada prvič. Doživljanja različna intenzivna in nasprotujoča si čutenja, spremembe razpoloženja, utrujenost, strah, žalost, bes in jezo, celo depresijo, saj se poslavlja od svojega varnega, predvidljivega otroškega telesa.

Najstnik se poslavlja tudi od starega in varnega načina življenja v družini, ki mu je dejansko predstavljala varen svet, kjer je zanj poskrbljeno. Čuti, da je napočil čas, ko bo moral zapustiti varno gnezdo, se ločiti od družine in poiskati svojo identiteto, s katero so bo podal v neznani svet. Mladostnik tega sveta ne pozna, ne ve, ali ga bo svet sprejel, bo tam našel svoje mesto ali pa ga bo svet ranil in zavrnil s sanjami vred.

Starši lahko mladostnikovo iskanje samega sebe doživljamo kot ogrožujoče, saj stalno preverja nas in naše vrednote, odločitve, argumente, najbolj pa naše odnose. Preveriti mora, ali so stvari, katere smo ga učili, dovolj kvalitetne in vzdržljive, da jih lahko nese v svet. Pri vsem tem preverjanju nujno potrebuje očeta in mamo, ki vztrajata in zdržita, sta v sebi dovolj varna, da lahko slišita najstnikova čutenja in argumente, jih pri sebi in v svojem odnosu preverita in vedno znova na novo argumentirata. To je torej priložnost tudi za starša, da svoje življenje postavita na trdnejše temelje. Edino to staršema zagotavlja, da ohranita svojo avtoriteto. Če ne zdržita, če ne uspeta ohraniti svojega starševstva in postaneta mladostniku prijatelja, to za mladostnika pomeni največjo izgubo – izgubo edine oporne točke, edine varnosti, ki jo še ima. Si predstavljate to izgubljenost?