Mnogo nas je bilo deležno vzgoje, v kateri so poslušnost, ponižnost in neugovarjanje starejšim pomembne vrednote. Mnogo ljudi se zato kljub odraslosti počuti kot brez lastnega jaza, ne upajo naglas povedati tistega, kar iskreno mislijo, v sebi pa trpijo. Nikomur si ne upajo postaviti po robu, niti lastnemu partnerju, otrokom, frizerki…
Če je temu tudi pri vas tako, ste si verjetno že velikokrat rekli: “Naslednjič pa ne bom tiho! Povedala bom, kar si mislim! Drugič bom res povedala, kaj si želim!” Pa pride ta drugič in ponovno ostanete brez besed in s cmokom v grlu izdavite: “Ja…” Tako trpite pri frizerki, ker ne upate reči, da je voda nekoliko prevroča. Celo če vas vpraša, če je voda v redu, rečete: “V redu, krasno!” in stisnete zobe. In če vas ostriže prekratko. Ali če ima svojo predstavo glede vaše barve las. Ali če… Pa saj je le frizerka in od nje niste življenjsko odvisni!
Kaj bi se zgodilo, če bi povedali, da vas je pocukala preveč in da boste drugič šli drugam, če vas spet ostriže preveč? Kaj bi tvegali? Konflikt, če se drugi z vami ne strinja in to tudi pove? Zavrnitev, če bi se vaše želje in zahteve drugemu zdele čudne, napačne? Ponižanje, če se izkaže, da nimate prav? Izpostavljenost, če bi s svojim mnenjem ostali v manjšini? Morda vse to in še kaj drugega…
Verjetno je naša drža “strinjanja” in “kimanja” res rezultat vzgoje, saj je veljalo in tudi danes marsikje še velja, da je uboganje edina naloga otroka v družini. Če otrok izrazi drugačno željo (ali čutenje), je lahko grobo zavrnjen. Pri izražanju svojih želja je ponižan in osramočen: njegovemu čutenju se smejejo, ga označijo za nesmiselno, ničvredno, na otroka se razjezijo ali celo kaznujejo. Otrok se nauči, da pri izražanju čutenja in želje doživi ponižanje in sram (eni najtežjih čutenj), zato se tega začne izogibati tako, da pač svojih potreb in želja ne izraža več. Čutenj in želja se začne celo bati, saj mu težka čutenja povzročajo tudi fizično bolečino. Strah ga je: “Kaj, če je moje čutenje “napačno”, moja želja neprimerna? Sem neprimeren in napačen tudi jaz?”
Koliko staršev je dovolilo in tudi v današnjih časih dovoli otroku, da se razjezi, kaj šele, da se jezi nanje, ker so mu nekaj prepovedali, ga omejili? Otrok npr. sliši: “Kaj se pa jeziš? Na mamo se pa res ne smeš jeziti, kaj vse stori zate! Bodi raje hvaležen!” Tako je ponovno ponižan, zasmehovan, osramočen, počuti se krivega za to, da čuti, kar čuti. Jeza pa je eno najbolj zdravih čutenj, saj nas nauči boriti se, postaviti se zase, zagovarjati svoj “prav”, izraziti bolečino ob oviri, frustraciji.
Starši težko prenašamo otrokovo jezo, ko je usmerjena na nas oz. na naša dejanja. Starši vemo, zakaj otroka npr. ne pustimo s prijatelji ven, zakaj mu ne izpolnimo vsake želje itd. Vendar pa moramo vedeti, da prepoved v otroku zbudi jezo. Če mu jezo zatremo oz. ga za njegovo čutenje celo kaznujemo (npr. mu rečemo, da je grd, ko se jezi, da je hudoben ali slab, da nima razloga za jezo), mu zatremo najbolj zdravo in naravno sposobnost za razvoj samozavesti, samozavedanja, uničimo stik s seboj, z njegovimi čutenji, željami, hotenji… Vzgojimo ga v človeka, ki “zamrzne”, ko se mora postaviti zase, ko mora povedati svoje mnenje (če ga sploh ima), ki je deklica za vse, v sebi pa strašno trpi in čaka, kdaj bo končno prišel čas za njega in njegove želje, čaka na prostor za njegova čutenja, čaka na nekoga, ki bo končno potrdil, da so njegova čutenja edina prava, saj ne more čutiti drugače, kakor čuti, želeti druge stvari, kot jih želi itd. Vendar ta čas nikoli ne pride!
Kaj torej lahko storimo? Ni druge poti, kot soočiti se s svojimi strahovi in tvegati. Ko se odločimo, zajamemo sapo in prvič rečemo NE, so vsi po vrsti začudeni, kaj se z nami dogaja. Če zdržimo izpostavljenost, strah pred zavrnitvijo, morda celo zasmeh in poniževanje, s tem, da se zavedamo svojih upravičenih čutenj in želja, naredimo prvi korak. Soočiti pa se moramo z vsemi čutenji, ki se prebudijo (strah, osamljenost, krivda, sram, dvom itd.), hkrati pa se pojavijo tudi pozitivna čutenja (ponos, občutek vrednosti, poguma, samozavesti, celosti…). Pri tem nam je v veliko pomoč prijatelj ali nekdo (lahko tudi terapevt), ki nas na novi poti lahko podpre, se z nami strinja in nas spodbuja, saj posebno našim bližnjim sprememba verjetno ne bo všeč, saj jim utegnemo reči tudi ne…