Ko v zakonu ali partnerstvu nisva več srečna, kot bi morala biti, si sicer prizadevava, da ostaneva skupaj, predvsem zaradi najinih otrok. A razhajanja v najinih življenjih lahko postanejo prevelika, da bi še vztrajala v zakonu. Takrat pride do točke, ko morava z dejstvom ločitve soočiti otroke in jih pri tem čim manj prizadeneva.
Dejstvo je, da se temu, da bodo otroci ob najini ločitvi prizadeti, nikakor ne moreva izogniti. Otroci ne glede na svojo starost želijo, da njihovi starši ostanejo skupaj, še bolj pa, da so srečni. Otroci se bodo z najino odločitvijo morali sprijazniti, kar za njih predstavlja proces žalovanja. Pričakujemo lahko, da se bodo otroci spremembi upirali, prizadevali si bodo, da naju na vsak način spravijo nazaj skupaj. Lahko se zgodi, da bova deležna obtožb (eden in drugi ali kar oba), izbruhov jeze, besa in žalosti, otroci lahko popustijo v šoli ali se začnejo drugače (morda bolj neprimerno) obnašati, postanejo žrtve zlorab drugih… Nekateri otroci na ločitev staršev odreagirajo s tem, da se zaprejo vase, da nas ne spustijo blizu, drugi pa postanejo nenavadno pridni in ubogljivi, nas tolažijo in za nas čustveno skrbijo.
Vse to so le odgovori na stisko, ki jo otroci doživljajo, saj jih je strah, kaj bo sedaj z njimi, kako in na kakšen način se bo življenje spremenilo, kaj to zanje pomeni. Najbolj jih je strah izgubiti očeta, izgubiti mamo, ne vedo pa, če najina ločitev pomeni prav to. Večinoma se otroci čutijo krive za nastalo situacijo: sprašujejo se, kaj so oni naredili narobe, da se midva ločujeva. Prav zato je zelo pomembno, da skupaj ali vsak posebej, otroke pomiriva, pa čeprav lahko izgleda, da so otroci vse skupaj sprejeli zelo mirno in razumevajoče. Predvsem je treba poudariti, otrokom povedati, da nobeden od njih posebej ni kriv oz. odgovoren za najino odločitev. Zagotoviti jima morava, da otroci niso mogli storiti nič, kar bi naju spravilo skupaj ali narazen. To je izključno najina odgovornost in odločitev, odločitev partnerjev, na katero otroci niso mogla vplivati na noben način.
Da z najino ločitvijo otroci nimajo nič pa ne pomeni, da nimajo pravice do očeta in mame. Kljub temu, da ne bova (nisva) več mož in žena ne pomeni, da nisva več oče in mama otrok. Za naju je to dejstvo morda samo po sebi umevno, otroci pa potrebujejo zagotovilo, da kljub temu, da ne bova več partnerja, večno ostajava njuna mama in njun oče.
Ravno na tej točki se po ločitvi (pogosto pa tudi v samem zakonu) pojavi nevarnost. Žena in mož, ki nista več čustvena partnerja, v zakonu oz. ob ločitvi lahko ostajata sama. Osamljenost, pomanjkanje čustvene podpore, nekoga, ki bi te čutil in razumel, človeka žene v iskanje čustvene “potešitve”, to je čustvenega stika, čustvene podpore, razumevanja. Tisti, ki je takrat najbližje, najbolj na voljo, je velikokrat otrok, hči ali sin. Otrok čuti mamino oz. očetovo stisko in avtomatično poskrbi za lastne starše. Oče ali mama čuti, da lahko otroku svoje stiske zaupa, otrok pa čuti, da ga oče ali mama potrebuje, to pa je garancija, da ne bo ostal sam. Tako postane čustveni partner mami ali očetu.
Vendar pa, če mama (ali oče) svojemu otroku zaupa svoje stiske, govori o tem, kaj je počel njegov oče (mama), kje jo je (ga) prizadel, razočaral, prevaral, dejansko očrni očeta (oz. mamo). Otrok se mora postaviti na stran enega od naju, s tem pa izgubi drugega od staršev. Tega starša navadno krivi za nastalo situacijo, do njega čuti jezo, bes, zamero… Hkrati pa otrok izgublja tudi drugega od staršev, tistega, kateremu je čustveni partner, saj se le-ta spremeni v prijateljico (prijatelja), sovrstnico (sovrstnika) ali celo v nebogljenega otroka, za katerega čustveno skrbi otrok, ki mora čez noč odrasti. S tem izgublja svoje otroštvo, dejansko je žrtev čustvene zlorabe s strani lastnih staršev.
Torej: poiščimo si podporo izven ožje družine, prijatelja, prijateljico svoje starosti, otrokom pa dajmo vedeti, da za najino ločitev niso kriva oz. odgovorni oni. Hkrati pa, da ločitev njunih staršev ne pomeni, da starše izgubljata.
